Zgodovinski pogled nazaj nam po arheoloških virih odkriva ostanke gradišč, obrambnih naselij, postavljenih na višja mesta ob še danes prometnih poteh. Z ozirom na razmestitev gradišč nad Starodom - Gradina (morda tudi Stridonu, domnevno rojstnem kraju sv. Hieronima), Sabonjah, Gradacu nad Račicami, Gradna nad Obrovom, Orlekom nad Gradiščem, Grižami nad Brezovico, lahko sklepamo, da je tod potekala važna pot po podgrajsko-matarskem podolju. Prebivalstvo je bilo ilirsko, morda so to bili Histri, ki so Istro povečini naseljevali, medtem ko so Japodi naseljevali ozemlje proti Javornikom in Snežniku. V starem in srednjem veku so bili naši kraji povezani z Oglejem. Leta 178 pr. Kr. si po mnogih slavnih bitkah Istro podredi Rim, nazadnje pa jim je l. 34 pr. Kr. zmaga nad Japodi odprla prosto pot do celotne Istre in ustanovi se provinca Histria, s čimer se začenja več kot poltisočletna kulturna in politična prisotnost Rimljanov na našem ozemlju. Rimljani so z gradnjo cest dosegli, da se je lahko imperij med seboj povezal. Ena takih pomembnih poti je bila tudi tukaj, namreč državna cesta Oglej – Fons Timau – Trsat. Kot običajno so bile ob cesti postavljene vojaške postojanke, npr. ob Šapjanah (Ad Titulos), in ob današnji Materiji (Ad malum). To slednje dokazujejo arheološke izkopanine: obcestni kamen za časa Klavdija I., in za časa cesarja Hadrijana, ko se je cesta obnavljala. Valvazor v svoji "Slavi" omenja Castrum novum, ki naj bi ležal ob današnjem Podgradu ali v njegovi bližini. Podobna utrdba naj bi namreč ležala tudi zahodno od vasi Golac, ob rimski cesti, ki se je v Obrovu (župnija Hrušica) odcepila od glavne ceste proti Vodicam (sedaj na hrvaški strani). Leto 476 pomeni konec enotnega rimskega imperija. Tukajšnje ozemlje pride pod Bizanc kar za obdobje 300 let. To so burni časi preseljevanj narodov, velikih političnih in etničnih sprememb, nastajanja novih državnih tvorb. Ena takih je država germanskih Ostrogotov, ki je v 6. stol. po Kr. prekinilia za 50 let bizantinsko oblast. Istra je prav zaradi oblasti Bizanca dobila drugačen karakter od ostalih pokrajin, ki so jo začeli poseljevati Slovenci. Bizantinski »magister militum« je namreč branil to ozemlje pred vpadi barbarov. V 6. stol. po Kr. se ob teh mejah že pojavijo Slovenci, tako npr. neki vir iz leta 605 po Kr. priča o Slovencih pri Nasircu pri Kozini (župnija Hrpelje-Kozina). Leta 788 Istro prevzamejo Franki in začne se poseljevanje Istre s slovenskimi plemeni. Prvi večji vpad v Istro so Slovani organizirali skupaj z Langobardi in Obri. S temi so bili Slovani v plemenski zvezi in se tudi skupaj naseljevali. Ob približni črti Šapjane-Podgrad-Hrušica-Materija-Hrpelje, se je naselitveni val takrat v Istri ustavil. Slovenska naselitev pa se okrepi za časa Karla Velikega, konec 8. stol., ko se začne proces fevdalne ureditve. Po razpadu frankovskega kraljestva, se Istra navezuje na nemško cesarstvo (Istra v tem času sega do Sežane, Postojne in Cerknega). V 11. stol pride v politično zvezo s Kranjsko, l. 1077 pa jo Henrik IV. podeli oglejskemu patriarhu Sidgardu. Oglejskim patriarhom sledijo rodbine Eppenstein, Orlamünde in Spanheim (vsi nemškega rodu). Od 13. stol. Dalje dobivajo veljavo nad Istro in Brkini goriški grofje, ki počasi prevzemajo posesti od oglejskega patriarha. Lastniki Karstberga, današnjih razvalin pri Golcu (nekdanja župnija, sedaj podružnica Hrušice), so prav goriški grofje, ki začnejo z gradnjo novega gradu. Izbrana je bila vzpetina nad vasjo Cerovlje (Cerolach) in ta »novi grad« zasledimo v zapisih iz leta 1275, 1281 pa kot »castrum novum apud Carolach constructum sit loco Carstberg«. Naselje takrat prevzame današnje ime Podgrad. Zgodovina tega gradu je razgibana in je izraz bojev za oblast v Istri med goriškimi grofi in Benečani. Nazadnje l. 1766 postane lastnik gradu grof Montecuccoli iz Modene, ki grad obdrži v lasti vse do ukinitve fevdalnih zemljišč leta 1848. Ozemlje Brkinov je bilo razdeljeno na tri gospostva: novograjsko, čvarceneško in premsko. Meje med njimi so bile zelo zapletene. V začetku vladavine goriških grofov je bila večja enotnost, po 15. stol. pa so tržaški meščani prodobili velika posestva v Brkinih tako da je bilo npr. najmanj 20 kmetij v lasti drugih zemljiških gospodov. Tako je sodeč po urbariju iz leta 1576 imelo npr. novograjsko deželno sodišče 20 lastnih podložnikov, leta 1677 pa je 366 kmetij razbitih na celo vrsto manjših, tako da je bila prava izjema, ča bi ena vas bila podložna samo enemu zemeljiškemu gospodu. S čem so se ljudje ukvarjali: kmetije so bile revne, marsikje na kamnitih nerodovitnih tleh. Pomagali so si s tovorjenjem soli, živinorejo, hiše so bile preproste, krite s slamo. Dokler so ljudje še obdelovali tisto malo zemlje so sadili krompir, koruzo, pšenica je tudi uspevala, a samo tista planinska žita, ječmen, rž in oves. Od sadnega drevja jabolka in slive. Pomembna je bila seveda govedoreja, v manjšem številu pa so gojili svinje in ovce. Zato pa so tipične pustne maske na našem področju t.i.škoromati: »zgončarji«, kleščar, poberin, in druge značilne maske. Surovin za kakšno pomembnejšo industrijo in obrt ni bilo, šele po letu 1955 se je kraj počasi industrializiral s kemično tovarno Plama, oz. z današnjimi podjetji, ki so izšli iz te matične firme. Podjetni posamezniki skušajo dandanes reševati zaenkrat še precej klavrno gospodarsko podobo in prihodnost naših vasi. Današnji čas pa zaznamujejo tudi drugi problemi, ki veljajo za celotno občino Ilirska Bistrica, in tudi za naš kraj: upadanje rojstev, povečevanje števila starejšega prebivalstva, mladi odhajajo drugam, novih delovnih mest ni in na žalost se kot marsikod drugje med mladimi pojavlja reševanje osebnih stisk v mamilih. Velika škoda je tudi ta, da občina vse do današnjih dni ni premogla niti ene srednje šole, število ljudi z visoko izobrazbo je relativno majhno, in še ti si morajo delo povečini poiskati drugje. 12 let samostojne države Slovenije žal ni izpolnilo pričakovanj ljudi. Morda bo nova občinska uprava napravila vsaj kakšen korak naprej.

<<Nazaj